Dobro, kri kraljev teče v mojih žilah,
sem zemeljski angel, pravijo,
ampak veliko več
od tuzemeskega angela sem,
česar se dotaknem,
se v zlato spremeni, pravijo,
ampak jaz se dotikam predvsem src,
potem se ta kri spremeni v zláto
in srce zadene kot eksplozija,
to je alkimija srca,
tako se temu reče,
sem pesnik in mag, kakopak,
in potisočerjena kombinacija večnega,
ogenj, ki ne ugasne nikdar.
Koder stopam, z mano hodi vihar,
koder stopam, kri v žilah vre,
nihče ne more moje misli doseči,
moja misel je padec sleherne iluzije,
moja misel razbije okove prekletstva.
Jaz sem sončev potomec,
moja kri je razbeljena lava,
s sabo prinesel sem zrno sonca,
ki se razteza bolj in bolj,
in ko se zjutraj zbudim, sijem,
četudi bi v grobu bil zakopan, bi sijal,
preseval bi zemeljsko površino,
in vem, da žarim skozi ves planet,
planet se greje pri moji svetlobi,
planet je deležen mojega upanja,
mojega optimizma,
moje sreče,
jaz sem luč tega sveta.
Moj obstoj čutijo mnogi, premnogi,
ampak to je zgolj slutnja,
dokler ne spregovorim,
ko pa izrečem svoje besede,
se vsakdo prižge v svojem stanju,
se vsakdo prižge tam, kjer je,
in že špekulirajo o meni
misleč, da sem Kristus,
misleč, da sem Antikrist,
ker Bog in Satan cirkulirata v moji krvi.
Ni svetejše od moje krvi,
zato mi je všeč biti jaz,
nič boljšega ni kot biti jaz,
šele v meni se vse pomiri,
jaz sem trans blaženosti nebeške.
Kdor me sovraži, me sovraži z veliko močjo,
ampak še skozi njegovo sovraštvo presevam,
še skozi njeno sovraštvo presevam,
ne morejo, da me ne bi tudi malo ljubili,
malo ljubili, pravim,
in to zrno ljubezni je bližnji požar,
velika kazen in velika nagrada,
saj ne morejo misliti name,
ne da bi jih zažgalo
in to, da jih zažge, to je božje.
Ah, kakšno jutro,
kako sem se raztegnil,
ko sem se pretegnil,
ko sem zavzdihnil,
ko sem izdihnil zrak iz pljuč,
vse je v mojih pljučih,
moja duša je v njih,
kot ogromen napihnjen balon sem!
Moram se spravit nazaj,
nazaj v svojo majhnost,
da bom lahko funkcioniral na svetu,
da bom lahko šel v trgovino po hrano,
da bom spet jedel in pil
in potem bral in pisal in spal,
ostal pri osnovni človečnosti,
da bom lahko si dejal:
jaz sem odblesk neslutene skromnosti.
This, in its entirety, is Ivan C.'s, to the Dragon's son and by the Soul of the Scarab by the First Angel, and nothing, nothing at all, can ever dispute that. Except for the morning that will one day not arrive and then, those, who will come after that morning is gone.
"resnicno si se pomladil. z vsakim dnem naj to bo, prijatelj, dobro jutro!"
"alora amici. que pasa?"
"villeicht a Passacaglia before that dawn?"