Uganka: probal sem tri-krat zvoniti pri vratih sveta, in ko se po dveh poizkusih nihče ni oglasil in ker se je čulo kot da bi tam notri, za zaprtimi vrati, ne bilo nikogar doma, in ko sem se zato bil skoraj obrnil v odhajanje, pa sem, kakor sanjač, poizkusil narahlo potrkat, še enkrat na tistega zlatega leva, po starem hrastovem lesu, ki je konstituiral zelo jasno zlate okvirje teh veličastnih vrat.
In v trenutku, še preden sem trkanje končal, pa so se vrata sveta mahoma in na ves glas odprla. kakor da bi človek bil popolnoma zazeval, in v ternutku obstal, in na vratih sveta, prav tam je on stal, in me je noter povabil sam kriščeni jezus, oh jezus marija! oh bog?
in tako zelo lepo me je gledal, z brezmejnim olajšanjem in z narahlim smehljajem, in z najprijaznejšimi očmi, polnimi ljubezni, kar jih je kadarkoli ta svet videl.
je pa v tistem trenutku tudi sam prijazno opazil, da sem tam obstal kakor električna jegulja v nepremostljivem šoku od takojšnjega prepoznanja njegovega poslanstva. in me je zato s svojo brezmejno nezno levico narahlo prijel v onemelo desno dlan, da me čisto malo opogumi, in zbudi iz okamenelosti, in me je tako z od njegove desnice na glas odprtih vrat naravnost povabil, da naj z njim skupaj vstopim.
"Dobrodošel," je potihem dejal.
in me je potem odvedel noter, v čisto temo 
Kasneje sva o tem še razpravljala celo popoldne in obema je bilo zelo všeč preprosto dejstvo, ki ni prav enostavna danost, da se zopet vidiva po relativno dolgem premoru. h čemer niti ni kaj za dodati, niti od tega odvzeti.
"Vse se ponavlja," sva si oba rekla, tako znotraj prisostva, in oba sva se štiri krat strinjala. Ta dan je potekal izjemno prijetno in predvsem razigrano.
Notranji okoliš tega sveta pa se je odvijal med prav na polno zaposlenimi, nevidnimi duhovi, polnih razdivjanih razumov, in pa med angeli, nemilostno natančnih do samih stopinj in atomov.
in mnogo trpečih ljudi je bilo takoj odpuščenih sluzbe, ker to ni imelo več nobenega smisla, da bi trpljenju še naprej kaj zelo ugajali, ko je preprosto odpustek, če temu lahko tako rečemo, in prijazen vpogled pravzaprav čisto dovolj. in zato od tega čistega vina se je pilo, sicer malo, a z neskončnim uzitkom.
Pri tej priči se je pa porodilo vprašanje, sila preprosto: "Kateri pa bi bil naslov tvoje hiše moj srčni prijatelj?," in pa potem še naslednje: "Kako te lahko shranim v telefon?"
Tako da, veš, noben od podivjanih duhov, niti od nemilostnih angelov, ni prav natančno vedel o čem to sprašujem, in kaj bi to sploh bilo, ali pomenilo. ampak so bili le-ti vsi pravzaprav zelo navdušeni nad idejo nečesa novega in o čemer nikdar še niti slišali niso. in ne bodo.
a po tem vprašanju pa se oni ozrejo, vsepovsodi, in naokoli, da postorijo se mnogo več, in še največ kar morejo zato, da to nekaj ugotovijo. se več norosti. se več blaznosti. se več ljubezni je treba. tako to izgleda. in njih razigranost teče vnaprej, najini trenutki pa za vedno ostanejo.
Mojemu prijatelju je bilo to še predvsem všeč in imava oba rada, kakor vedno, to igro v vzpodbujanju. Z velikim olajšanjem.
In tako z groznim trpljenjem lahko potrdim izhod v temo, če je to le mogoče, in skoznjo hkrati izvor same luči in po njej, po temi in po luči, da se dela, kakor se hoče. Skratka, zelo čudovito. In brez skrbi, ta svet je v dobrih rokah.
Od ljudi pa je mogoče pričakovati, da tako naenkrat ne zmorejo prenesti vse te galame, od podivjanih duhov vsenaokoli in angelov, neusmiljeno glasno, če se taka galama dogaja, ampak, in odpustite mi prosim, lahko rečemo, da to so le sanje, in v teh sanjah parjenje angelskih duš ... in lahko bi tako še bil nadaljeval .. in tako je potem to oproščeno, odpuščeno in nenazadnje, zaznamovano. Malo galame res ni nikdar odveč.
Ob tem hvala tudi Ivan-u za neizmerno dejavnost, in za veliki prispevek tam sredi neke noči, ki ga po tebi osnavlja dejavno prgišče sveta, in le tega prah, ki za tem svetom tako jako neizbrisno ne izostaja.
in po svoje naj gre, prvi angel, se nikdar rojen, in salamander, ki sniva. In pa še nekaj, malo. skarabejeva dušica.
#actsofrecognition #sufflealaparmigiano