28 junija 2023 ob 22:00: na Partizansko cesto 18 na Ravnah sem se vrnil mukoma. Pozno ponoči. Včasih je bil to naš dom, danes me tam ni pričakal nihče. V temí podhoda sem komaj našel vtiklino za ključ. Odklenil sem, odprl vrata in vstopil. Prižgal luč. Iz roke sem odložil majhno prtljago in zaprl vhodna vrata.
Notranjost hiše je zazevala vame kričeče votla, mrzla in izpraznjena. Hladna in grozna. Ampak ne mrtva. Vrata stopnišč so zijala odprta, kot bi prostor pred tem nekdo zapuščal v naglici. Potem je v vseh sobah nekdo na hitro izpraznil tudi vse omare? In omaram pustil vrata na stežaj odprta? Izropal vsebino? Posilil prostor? In pustil spomine ležati gole? V omarah sem gledal drobovje, okostnjake in spomine. Oropane police in predale. Razen laži, in prahu, ni ostalo ničesar. Ampak spomini so neodtujljivi? Sledi se dà izbrisati. Laži ni mogoče izropati. Vidim. Vse so odtujili. Omare je bilo treba zapreti. Dovolj je. Trupla so pokopali drugje… In kje so moje reči? Ugotovim, da so moje reči do neprepoznavnosti stlačili v črne vreče za smeti. In vreče za smeti so zmetali eno čez drugo v nedostopnem redu. Zakaj le? Kasneje vidim, da so odtujili tudi vse ključe od kleti in do garaž. Tja so poskrili zlatnino. To je zdaj njihovo. Tega ne dajo. Srh me spreleti. Začnem tiho péti ..
{{ecce homo}}
Janislava Starman
Uros, boli me, ko berem tvoj zapis. Dobro poznam Partizansko 18, ta vrata, te stopnice, okna… in dobro poznam ljudi, ki so tam živeli.
{{to be continued}}
Zelo žalostna sem bila pred dobrim mesecem, ko sem spoznala drugi, morda pravi obraz osebe, ki sem jo spostovala in imela rada, osebe, ki je postala brezobzirno, skrajno sebično, brezčutno in hudobno bitje. Tvoj zapis samo potrjuje moja spoznanja, pri moji starosti nisem vedela, da človek lahko pade v tak "poden" po vseh človeških in moralnih merilih. In, ja, stara sem, nekaj pa dobro vem in verjamem - karma poskrbi za vse "svinjarije", ki jih človek naredi, še posebej za tiste iz nizkih, podlih razlogov. Uroš, pojdi domov, bogat si, imas ljubezen, druzino in dom, ki si ga ustvaril, verjemi, da "ciscenje" Partizanske, ki je bila tudi tvoj dom, ne bo zapolnila prazne, osamljene, neljubljene duše. Gorje njej, ko bo prisel čas plačila. Lp Jana
Zahvala
hvala. V enih trenutkih ostanem brez besed in njih odsotnost pri meni in znotraj te izkusnje nadomestijo dolgo strmljenje v praznino in v praznini dozivljam razburkano morje, nevihte in neskoncno nevarnost smrtonosnih plazov, ki se z vseh strani vsuvajo v brezdanjost jam in tam v zivljenje razprtega bitja.
Spominja me na povojne poboje.
Ceprav to traja samo nekaj minut, ali najvec kaksen teden, so obdobja, ko se mi v te dozivljajske vrtince ujamejo zgodbe, ki nosijo tokove tozemnega zivljenja.
Ali poustvarjajo izkusnje? Pravzaprav ne vem.
Ampak ne morem biti kar tiho.
Na tole sem skusal opozarjati ze leta, ceprav v svojem tonu in najveckrat v lastno izgubo.
Zdaj pa? Nic vec? Zgodbe so mnogoplastne.
Na poti v Slovenijo sem tokrat namenoma obiskal Indjijo pri Beogradu in tam poiskal mesto na katerem je stal ta stari zlovesci zapor v katerega so zaprli naso visoko noseco babico na bozic 1951, ko ji je bilo morda 18 let.
Nihce v Indjiji se danes noce govoriti o tem, da je tam sploh kdaj stal kaksen zapor. V osemdesetih so zapor zravnali s tlemi in vsem prepovedali o tem kdajkoli govoriti.
V Indjiji pa se vedno stoji tista stara porodnisnica. V njo so v osemdesetih oz devetdesetih naselili sedez lokalnega elektra.
V porodnisnico sem vstopil. Tam sem se vtihotapil v notranje prostore. Ne vem, ce sem ti to povedal, ampak v porodnisnici sem nasel sobo v kateri je bila tam, ko je bila babica 1952 zaprta, rojena moja mama. To je bilo v prvem nadstropju res strasnega prostora. To sem poslikal in imam zdaj zelo jasne izkusnje tega prostora skozi cas. In tam sem se pocutil kakor doma. A si mores mislit?
In od tam naprej mi se ni povsem jasno kdaj in kako so jih bili cez noc vrnili nazaj v slovenijo in odvrgli nekje, v Brezicah ali v Mariboru. V Brezicah je bil drug tak zlovesci zapor katerega stavba se danes stoji. V njej so v istem casu mucili mojega dedka, in to prav blizu njegovega doma. Bil je iz Dobove, potem kot otrok nasilno preseljen z druzino v Slezijo, kjer je gledal, kako mu je umrla mama, in po vojni se je v Avstriji izucil kot krojac in se vrnil v Slovenijo kjer je v Mariboru spoznal mojo babico..
Kako so ljudje ravnali drug z drugim skozi tiste generacije? Po enih starih metodah .. ki niti niso tako stare, ker so v uporabi se danes..
In tole, kar sem dozivel na Ravnah, je bil dejansko sok prve vrste. In sem se tokrat kolikor sem mogel izogibal temu prostoru, ampak obiskati sem ga pa bil moral. Vsaj zato, da se nekaj zakljuci in da se nekaj novega pricne. Ali da se nekaj novega pricne, in da se nekaj starega zakljuci.
Ampak resnicnost, ki se je pojavila, je danes tista, na katero sem bil opozarjal skozi leta. Mnogo krat na lastno skodo, in najveckrat v lastni obup. Ampak ali brez razloga?
Danes ne nosim vec obraza te resnicnosti. Maske so padle. Zavist kot taka nima obstoja. Niti zamere.
'Karma', ce se 'usodi' tako pravi, je globja od osebne izkusnje. In te generacije iz krogov pekla imajo lastne zakonitosti. Zakonitosti, ki so vpisane v knjigi obstoja.
Hvala se enkrat, za najin pogovor takrat in za napisano. Ker lahko bi bil mislil drugace, kar je cisto mogoce, ampak zanikati necesa pa ne morem in tudi ne morem pripisovati posledice ali izbirati, katere posledice bi po moje naj pripadle nekim dejanjem. Ker jih ne poznam. Oziroma jih poznam prevec.
In v vsem skupaj lahko povzamem, da to sprejmem, ker ni veliko, in da se bodo na dolgi rok ljudje morda le okorajzili in zaceli priznavati neko resnico - da z dejanji, ki jih pocnejo drug drugemu, ustvarjajo nekaj neresnicnega in tudi, kar jemlje zivljenju namen.
Sicer bi o tem lahko se vec pisal, ampak zadosti za danes.
Ker odkar sem se vrnil s poti, in odkar sta sla moja dva na pocitnice, sem se pocutil kot bi bil izkrvavel od nemogocih spoznanj pri katerih nimam niti najmanjse moci, da bi se karkoli spremenilo. Spustiti v obup pa tega ne morem, ceprav je tam jama, in jim zelim uresnicitev vsake vrste in v vseh pogledih izpopolnitev te kupe zivljenja ..
Hvala se enkrat in se javim. In ja, sem srecal tako Jana kot Jureta in lepo smo se imeli.
Lep pozdrav!
Marjeta L.
Uroš, do kdaj ostajaš? Kljub vsemu dobrodošel in če boš kaj naokoli, se javi na Cerkniško!
Marjeta Lužnik hvala. Sem se že vrnil in potovanje je bilo tokrat zelo intenzivno. Upam, da se naslednjič vidimo. Kmalu.
Lidija J.
Uros W Stern kako boleče vse skupaj. Imam lepe spomine na "tvoj"dom.
Vesela sem,da sva poklepetala,ko si bil na Ravnah. Upam,da se še kdaj srečava. Lp tebi in tvoji družini.
Lidija Jakopin hvala Lidija. Enako ❤ Bolecina je dober znak. Brez bolecine bi nas bilo v zivljenju mnogokrat prehitro pobralo.
Urša K. L.
Uros…❤️❤️❤️
Ursa.. Pretiravam?
#actsofdisobedience #peoplearestrange