»Drevo naj se posebno v mestu nikdar ne poseka, razen če tega ne narekuje monumentalna zasnova. Cesta naj se po možnosti ogne stoječemu, zdravemu drevesu in stavbar naj ga upošteva in spoštuje. Drevo raste mnogo let – Bog ga da in zemlja njegova.«
Citat je Plečnikov, iz knjige njegovega učenca Marjana Mušiča (1986), in tudi drugi viri pričajo o njegovi izbrani pozornosti do rastlinskega sveta. A Plečnik se je kot arhitekt dobro zavedal, da ni gradnje brez žrtev, in kot vsakdo, ki gradi z jasno vizijo in v velikem merilu, se za časa življenja ni mogel izogniti burnim polemikam. Znano je, da mu mnenje javnosti, medijev, aktivistov in vplivnih oseb ne glede na vsesplošno priznani talent ni prizanašalo.
Med bolj ali manj znane epizode Plečnikove Ljubljane sodi njegova bitka s kostanji – oziroma z javnostjo. Konec 20. let prejšnjega stoletja je Plečnik pripravil načrt preureditve Kongresnega trga in parka Zvezda ob njem. Pri slednjem se je poleg geometrijske korekcije zvezdaste strukture poti, ki je parku ob njegovem nastanku leta 1824 dala ime, odločil za (dobesedno) korenit poseg: vse kostanje, ki naj bi bili že v precej slabem stanju, se je odločil zamenjati s platanami. Te so bile po njegovi presoji za urbani prostor tudi precej bolj primerne od kostanjev, ki ustvarjajo »vlažen« ambient (kot se v svoji knjigi Plečnik in njegova šola večkrat izrazi njegov učenec Dušan Grabrijan) in okolico mažejo s pomladanskimi mlečki iz cvetov in jesenskimi plodovi. Platane po drugi strani z visokimi krošnjami in debli, ki spominjajo na stebre, tvorijo bolj zračen in svetlejši prostor.
Ko je Plečnikova namera prišla v javnost, je sprožila vihar nasprotovanja. Meščani so bili na drevesa, ki so leta 1860 zamenjala prvotne akacije, in na senco, ki so jo nudili med poletno vročino, močno navezani in so se arhitektovi ideji uprli. Upor je bil sprva uspešen: padlo je zgolj toliko dreves, kolikor je bilo nujno potrebno v okviru oženja in sprememb tras parkovnih poti, pa še to šele leta 1935. Toda arhitektura in urejanje prostora sta tek na dolge proge in v spremenjeni družbeni klimi so leta 1940, ko je projekt po Plečnikovih zamislih že vodil učenec Boris Kobe, padli še preostali kostanji, ki so jih v skladu s prvotno zamislijo nadomestile platane. Glas ljudstva mu tudi tokrat ni prizanesel in je poseko sredi mesta pomenljivo označil za »Saharo«. A posek je imel tudi jasno solidarnostno noto: pri delih so sodelovali brezposelni, les pa so razdelili revežem, oboje v okviru Odbora za zimsko pomoč.
Situacija je bila podobna tudi v parku Tivoli, ki ga je Plečnik preurejal od leta 1929 naprej. Pri urejanju promenade, ki je danes pod imenom Jakopičevo sprehajališče neločljiv del mestne identitete, je leta 1933 dal posekati vse okoli sto let stare kostanje na liniji med Cankarjevo cesto in gradom Tivoli in s tem znova požel obilico negodovanja javnosti.
A kmalu so prišle v ospredje drugačne skrbi. Že manj kot leto po padcu kostanjev v parku Zvezda je padla tudi kraljevina Jugoslavija in nedolgo zatem spomenik kralja Aleksandra I. (kipar Lojze Dolinar, arhitekt Herman Hus), ki so ga postavili le malo pred posekom jeseni 1940. V udarcih in padcih, ki so se vrstili v naslednjih letih, se je življenje človeka pogosto zdelo vredno manj od mestnega drevesa v mirnem času. Osončena zelenica ob Kongresnem trgu se je v vojnem pomanjkanju za nekaj let spremenila v mestno njivo, kjer so pridelovali krompir in sojo.
Kongresnemu trgu je oblast po vojni in revoluciji kot osrednjemu javnemu prostoru nadela ime Trg revolucije in kasneje Trg osvoboditve (znova je postal Kongresni po osamosvojitvi). Po načrtih največjega od Plečnikovih učencev, Edvarda Ravnikarja, je bil namreč zgrajen nov Trg revolucije: za to je bilo treba sicer najprej izbrisati obsežno zeleno površino nekdaj največjega ljubljanskega vrta. »Nunski vrt« je tu stal od 17. stoletja sprva kot last grofov Turjaških, kasneje pa del uršulinskega samostana. Čeprav ni šlo za javni park, je pomembno sooblikoval podobo mesta tudi kot »Cicibanov gaj« – vrtec na prostem, kjer so meščani puščali otroke v varstvu uršulinskih sester. Po odločitvi, da se tu izoblikuje novo monumentalno mestno jedro – ni znano, da bi prihajalo do protestov meščanstva (to je bilo konec koncev odpravljeno), – so vrt izpraznili in izvedli obsežna arheološka izkopavanja, preden se je začela gradnja modernega središča socialistične republike.
Danes si tako velikopotezno plemenitenje mestnega zelenja ali modernistični izbris celotnih zelenih površin v središču mesta težko zamislimo. Napredek danes vsaj na načelni ravni pojmujemo drugače in sodobnost zaznamujejo novi izzivi, v veliki meri povezani s krizo, ki jo je povzročil naš odnos do okolja.
»Arhitektura nam /…/ ureja življenjski prostor; materija pa, katero porablja in oblikuje, je naravno dani neskončni prostor, v katerem se je ob prvem rojstvu prvi človek zbudil življenjskim ugankam v naročje.« S temi poetičnimi besedami dr. France Stele opiše prostorsko dvojnost in razpetost arhitekture med naravo in grajenim v Architecturi perennis, ki sta jo s Plečnikom izdala leta 1941. Časi so se vsekakor spremenili, a jedro discipline ostaja isto: arhitektura se vsakič znova znajde pred dilemo, kaj podreti, kje postaviti zid in kje ne narediti nič, da bi omogočili boljše sobivanje. Spoštovanje obstoječega, narave in grajenega, ustvarjalna vizija in družbena odgovornost pri tem ostajajo ključnega pomena.
Napisal: Luka Jerman | OUTSAjDER
Recenzija knjige: Arhetipi in kolektivno nezavedno
Carl Jung To je bilo moje prvo pravo branje Junga. Prebral sem Sodobni človek v iskanju duše, vendar se mi je zdel zelo površen uvod. Po drugi strani pa je ta knjiga globok potop v Jungovo misel.
Veliko se vidim v Jungu - zlasti v kombinaciji skrajne zaprtosti vase in odprtosti. Mislim, da je ta osebnost v veliki meri tista, ki vodi do te posebne poti neskončnega potovanja v človekovo zavest, ki neizogibno vodi do razumevanja psihe na splošno.
Vendar je poleg Jungovega značaja in poti, ki jo je vodil, najbolj presenetljivo to, kako neverjetno razgledan in pameten je. Bral je latinščino in grščino ter poznal obsežno literaturo starih ezoteričnih knjig, ki za večino sodobnih ljudi zaradi svoje slabe znanstvene podlage nimajo nobene vrednosti. Jung morda ni bil prvi, a zelo verjetno najboljši pri konceptualizaciji pomena za področji, kot sta astrologija in alkimija. Njegovo znanje o primerjalni mitologiji, primerjalnem verstvu in klasični literaturi je bilo tudi ogromno. Resnično intelektualni velikan, ki ga dandanes skorajda ni več. Zdi se, kot da je bil teleportiran iz renesanse in nadaljuje izgubljeno tradicijo polimatije.
Jungova misel je zelo zapletena, vendar jo je razmeroma enostavno povzeti, če jo slikamo s širokim čopičem. V bistvu je spoznal, da se določeni vzorci pojavljajo tako skozi kulture kot spontano s strani posameznikov (v veliki meri iz njegove klinične prakse). Nato so primerjali te vzorce in postavili hipotezo o njihovem pomenu. Vedno so simbolični in večinoma jih je kategoriziral na psihoanalitični način - boj med zavestnim in nezavednim, z neskončnimi različicami, razvejanostjo in simboliko.
Kolektivno nezavedno je apriorna struktura psihe, njene globoke in skrite plasti, ki izhajajo iz tisočletnega skupnega izkustva vseh ljudi. Ta plast je simbolična in prihaja iz časa, ko je bila zavest prepletena s fantazijo, dolgo pred jezikom in morda dolgo samozavedanjem. Kot je rekel Jung, je "človek razmišljal, preden je ugotovil, da razmišlja." Arhetipi so preprosto arhitektura kolektivnega nezavednega. V tej knjigi se osredotoča na animo, mater, senco, ponovno rojstvo, duha in arhetip prevaranta. Veliko se dotika tudi procesa individuacije — integracije nezavednega v zavest, in ga povezuje s simboliko mandal.
Branje Junga je na nek način zelo bizarna izkušnja. Obstajajo 3 kategorije branja, ki se ponavljajo skozi njegovo pisanje: Čisto strahospoštovanje do njegovega genija in njegovega vpogleda; popolna zmeda, saj ne ve, o čem za vraga govori; in zmedenost nad tem, kar se zdi apofenične blodnje. Na srečo je prvi vreden drugih dveh.
Zmeda je verjetno zato, ker Jung nikoli ni pisal za splošno občinstvo, temveč za svoje poklicne sodobnike, številne teme pa so zapletene in medsebojno povezane ter zahtevajo širše osnovno znanje.
Glede tega, kar se zdi čiste zablode in pristranskost potrditve, bi lahko bilo dejstvo, da res drži, in včasih se je preprosto izgubil v lastnem teoretiziranju. Čeprav je Jung neverjetno pameten in načitan, je kljub temu človek in nagnjen k napakam kot vsi ostali. Vendar poskušam vedno ostati odprtega duha. Mnoge stvari, ki sem jih uvrščal v to kategorijo, ko sem začel spoznavati Junga, so se kasneje izkazale za povsem razumne, kar je ponižujoče. Čeprav se zdi, da je nekatere Jungove trditve težko sprejeti, niso narejene brezglavo. Mnogi temeljijo na desetletjih izkušenj, preden je bil o njih prepričan. Vedno se je globoko zavedal, da lahko napačno sklepa, si izmišlja lažne vzorce in nezavedno sugerira svojim pacientom.
Zdi se smešno, a Jung se je neštetokrat oklical za empirika. Čeprav očitno ne izvaja znanstvenih poskusov, uporablja temeljna načela znanstvenega raziskovanja po svojih najboljših močeh, glede na temo, s katero se ukvarja. Čeprav obstaja veliko trditev, ki se zdijo bizarne, jih nikoli ne zavržem takoj.
To je vsekakor gosta knjiga, polna je stvari, ki jih človek ne more zlahka dojeti, in drugih, ki se zdijo navadne neumnosti. Vendar pa ima enako neizrekljivo vrednost v človeškem stanju in globoki strukturi mišljenja. Če ste že kdaj naleteli na Jungove koncepte in zamisli in so vas pritegnile, bo ta knjiga zagotovo dragocena in z veseljem boste, da ste jo prebrali.