Že dvanajst let je minilo od tistega večera, ko sem na nekem gozdnem pobočju zaslišal oddaljen, presunljiv jok in ihtenje.
Hotel sem najti človeka, ki je jokal, toda glas se mi je izmikal: zmeraj, ko sem mislil, da sem prišel k jokajočemu človeku, se je jok oglasil nekje čisto drugje. Nazadnje se mi je zdelo, da prihaja jok iz temnečega se kumulusa, toda bil sem skoraj prepričan, da fantaziram. Potem se je znočilo, toda jok se je še zmeraj razlegal in še zmeraj sem iskal njegov izvor.
Naenkrat sem zagledal človeka
Naenkrat sem zagledal človeka, ki je sedel na suhem listju, v njegovi bližini je raslo nekaj dreves, zaradi teme komaj opaznih, človek pa se je narahlo bleščal s fosforescentno svetlobo. Ko sem se približal na kake tri metre, se je razblinil, a ko sem se nekoliko oddaljil od kraja, kjer sem ga zagledal, sem ga spet opazil v nespremenjenem položaju.
Hitro sem spoznal, da ga lahko vidim samo z razdalje, ki je večja kot trije metri. Zazrl sem se mu v narahlo sijoči obraz. Potez obličja in mimike nisem mogel razločiti. Kot da bi se znotraj kontur njegove glave odpiralo grozovito, neskončno globoko brezno. A ko sem se s pogledom pozorno potopil v to brezno, sem za kratek hip vendarle opazil na njegovem obrazu človeške poteze. Toda bile so strašne: oblikovala so jih doživetja v nekih daljnih, pradavnih deželah, tako strašnih, da bi me sesulo, če bi te dežele, ta doživetja podrobneje prepoznal z Luciferjevih potez.
O teh doživetjih imam le skrajno nejasno, neizoblikovano slutnjo, ki me še zmeraj plaši. Zato je moja psiha vključila varnostne mehanizme, ki so na Luciferjevem obrazu zabrisali poteze in ga spremenili v brezno, ki je sicer res strašno, vendar manj kot poteze obraza …
Morda sporočilo o pradavni, strahoviti kletvi nad vsemi zemeljskimi rodovi, ki se ni zgodila na abstraktno-teološkem nivoju, temveč na nekem natančno določenem kraju, v nekem natančno določenem času, natančno tako in tako …
~ Jure Detela
Then, the memory: The Memory | Pier Paolo Pasolini
A short sequence from "Medea", a 1969 film that I edited everything about. Hypnotic images and a golden and archaic "Medea", acted by Maria Callas.
Paolo Pasolini was born on March 5, 1922 in Bologna. What can we say about Pasolini that doesn’t result in lack! We simply thank him for his extraordinary curiosity that made him omnipotent of everything and of all that scientifically and consciously made us, in fact, he still makes us part of it.
A telescope looking far away he was, whose discoveries and/or insights many still are unable to "use", "mastering".