Brežice in Dobova sta
dve plati iste domačije
od koder je bil
moj ded, po mami,
nekoč doma.
Skoraj vsako leto sva obiskovala
tamkašnje kraje, in domačije,
in vsakič, ko sva se približevala tem krajem,
je dedek začel s tistim neznanim strmenjem,
kot bi bil hipnotiziran,
povsem drugačen človek,
skoraj neznan.
Takrat sem bil otrok,
in vedno sem se veselil naših obiskov
v Brežice in v Dobovo.
Z vsakim novim letom.
Bilo mi je okrog 8 let, takrat,
tako kot mojemu dedku,
ko so jih v začetku druge vojne nemci
nasilno preselili v šlezijo, in v moldavijo,
in kjer je bil priča smrti svoje matere
ki so jo pred njegovimi očmi
požrle stenice.
V njegovih očeh je bila glad,
in strahobojazen,
in iskrenje izgubljenega otroštva,
ki je ob vsakem obisku kričalo
iz njegovih pogledov.
Repilog
Danes so na tistem mestu postavili neko znamenito klopco,
kot slikano, posvečeno bilo čemu že,
in ki je zdaj, v tem trenutku, zame, posvečena njemu,
in vsem njim, ki so izgubili vse, za kar so bili poklicani,
in ki so tako živeli navznoter, neuresničene sanje.
Hvala.