Patricia wrote:
WHAT MATTERS TO ME: Uta Ranke Heinemann!!!!
Nemška teologinja, pri kateri sem bila leta 2005. Tista profesorica, ki je izgubila katedro, ker je javno podvomila o Marijinem devištvu, in še čem, in bila izobčena.
Poklicala sem jo, če me sprejme, nekaj ur preden se je iz dimnika nad Sikstinsko kapelo popkadil beli dim. Imela sem pač dobro intuicijo, da bodo izvolili Ratzingerja.
Čez dan in pol sem že bila v Essnu, takrat je s Krka še letel Hapag - Lloyd kamorkoli ti je v Germaniji poželelo srce.
O njem mi je povedala več in dovolj kot prej in kasneje vsi vatikanisti, njegovi prišepetovalci - in menila sem se z nekaj njimi - Peter Seewald, s katerim sem se o nekdanjem papežu menila nekajkrat. Da skrajšam: spodaj je pogovor (h kateremu sem se pogosto vračala), in v katerem mi je draga Uta tiste pomladi razložila kako je in kako bo glede papeža Benedikta XVI. in Cerkve v prihodnosti ...
In tako je tudi bilo. Zaradi tega pogovora in njega vsebine, je mene in mojo sogovornico v Družini napadel Alojz Rebula, med ostalimi anonimneži, češ da nimava čuta za resnico in skrivnost, ali nekaj podobnega...
Uta Ranke Heinemann, teologinja
Cerkev se ne bo spremenila
Uta Ranke Heinemann je bila prva ženska na svetu, ki je postala predstojnica Oddelka za katoliško teologijo (leta 1969) in tudi prva, ki je to mesto izgubila –zato ker je javno podvomila o Marijinem deviškem spočetju. Upokojitev je dočakala kot predstojnica Oddelka za zgodovino religije v Essnu. V mestu ob Ruhru, v elitni soseski na Henrici Strasse 28 živi še danes; v trinadstropni hiši, z notranjim bazenom, od kleti do podstrešja prepolni knjig. Ob dveh popoldan profesorica Ranke Heinemann prime za kljuko vrat v belih bombažnih rokavicah. »Neprijetna alergija se je polotila mojih dlani,« se opraviči pred rokovanjem. V beli pleteni košari, ki jo ima v drugi roki, zazvoni telefon. Novinar The New York Timesa sprašuje, ali bi imela čas za telefonski intervju. Joseph Ratzinger je papež šele slabih oseminštirideset ur.
PM: S papež Benediktom XVI. sta bila sredi petdesetih sošolca na münchenski univerzi. V desetletjih, ki so sledila, sta postala spoštovana teologa. Po II. vatikanskem koncilu, še posebno od takrat, ko je pod Janezom Pavlom II. postal prefekt Kongregacije za nauk vere, sta se vajina pogleda na teologijo in Cerkev razšla. Kako presenečeni ste bili ob njegovi izvolitvi?
Niti najmanj. Joseph Ratzinger je inteligenten mož. To v teh dneh vsi ponavljajo in jaz jim lahko samo pritrdim. V letih 1953/54 sva sočasno doktorirala. On pri profesorju Söhngenu iz področja fundamentalne teologije, jaz iz dogmatike pri profesorju Schmausu. Bil je prijazen in ustrežljiv mladenič. Ampak to so bili zlati časi naših življenj. Bili smo mladi, revni in svobodni.
PM: V kakšnih odnosih sta danes?
»Nisva več v neposrednem stiku. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je kot prefekt Kongregacije za nauk vere postal vpliven kurijski človek. Ni imel veliko časa za teološke kongrese in simpozije. Potem so me zaradi mojega dvoma o Marijinem devištvu vrgli iz službe, izobčili iz Cerkve. Lahko razumete, da pojasnil o ozadju te odločitve nisem iskala pri svojem nekdanjem kolegu, v tistem času že najbolj zagretem varuhu katoliške vere. Ne nazadnje sva se skupaj dokopala do vsega tega teološkega znanja. Kmalu po tistem, ko so me poklicali na essenski generalni vikariat na zagovor zaradi mojih dogmatičnih dvomov, je iz Vatikana prispelo Ratzingerjevo prijazno pismo, da mu je žal, da se je to moralo zgoditi. Njegova gesta me sicer ni ganila do solz, toda še danes sem prepričana, da bi je bil med vsemi rimskimi kardinali sposoben narediti redkokdo. Ratzinger je tudi v tem poseben. Prebrisan. V resnici pa sem katedro izgubila zaradi primitivne teologije nemških škofov. Mnogi si želijo, da bi izstopila, morda tudi on, ampak tega zadoščenja ne bodo dobili. Nekoč so te v najslabšem primeru sprejeli v Cerkev s prisilnim pokristjanjevanjem, izobčili pa tako, da so te obtožili krivoverstva in sežgali na grmadi. Danes je drugače. O tem odloča samo napis na davčni kartici. Tako veleva konkordat, ki so ga škofje sklenili s Hitlerjem. Vsak katoličan plačuje cerkveni davek. Če izstopi, ga pač ne plačuje več.
PM: Vi ga še plačujete?
Cerkev zelo dobro služi na moj račun, predvsem na račun mojih heretičnih knjig. Essenska škofija me je pred leti povabila, naj za svojo knjigo Katoliška cerkev in ženske plačam davek 42.000 mark. Marsikdo bo rekel, da je to, kar počnem, nespametno, ampak moj cilj je jasen: hočem ostati stalna protestnica znotraj Cerkve. Kot ženska, kot katoličanka, ki se od katolištva poslavlja.
PM: Vaša herezija je dobila zalet kmalu po II. vatikanskem koncilu. Kot ena od izobčenih teologinj ste še danes prepričani, da kaj več kot kompromis med srednjeveško, protireformistično in protimodernistično paradigmo Cerkve ter sodobno paradigmo na omenjenem zboru ni bilo mogoče doseči.
Zagotovo. In mislim, da med prosvetljenimi teologi ni malo takih, ki se strinjajo z menoj. Če omenim samo pokoncilsko encikliko o celibatu, s katero so s pripovedovanjem svetopisemskih zgodb želeli dokazati, kar je sicer nemogoče, da za duhovnike velja prisilni celibat; ali pa tako imenovano kolegialnost škofov. Pri vzvodih oblasti v Vatikanu ostajajo ljudje, ki jim je več do ohranjanja oblasti in udobnega satusa quo kot do resne duhovne in organizacijske prenove Cerkve. Poglejte encikliko zoper ukrepe za preprečevanje rojstev Humanae Vitae iz leta 1968. Katoliki so ji odrekli poslušnost. To kontracepcijsko encikliko papeža Pavla VI. je Janez Pavel II. z velikim zadovoljstvom vedno znova navajal. Leta 1981 ji je dodal še himno o zakonski vzdržnosti z naslovom Služba življenju. V njej pravi, da se zakonci z vzdržnostjo vsaj za nekaj dni približajo deviškemu stanju in so tako – čeprav samo občasno – deležni višje oblike tubiti. Njihova »služba življenju« tedaj ni več v tem, da zaplajajo novo življenje, temveč v tem, da se vzdržujejo spolnosti. Ob tej priložnosti je papež prilagodil in drugače ovrednotil misel o preprečevanju zanositev. Spolno vzdržnost je predlagal kot neke vrste duhovne vaje zakoncev. Ni pa hotel videti, da se zakonci prav s to periodično vzdržnostjo izogibajo plodnim dnevom, da torej preprečujejo zanositev. Besedo preprečevanje so zato previdno zamenjali s sintagmo »urejanje rojstev«.
PM: Nikakor se niste mogli sprijazniti s teologijo kondomov Janeza Pavla II.?
Zdi se mi neumno, da bi morali kurijske starce spraševati, kaj lahko počnemo v spolnosti. Kondomi so danes nujni. Katoliki niso posebna vrsta živih bitij. Najprej so ljudje, potem so kristjani in šele na tretjem mestu katoliki.
PM: Resignacija, frustracija in celo upadanje števila vernikov so v zadnjih desetletjih za seboj pustili jasne sledove. Zakaj po vašem milijoni zapuščajo Cerkev?
Naj opustijo upanje tisti, ki mislijo, da se bo Cerkev spremenila. Nikdar se ne bo. Ne glede na to, kdo je in kdo bo papež. In ne glede na njegovo tako imenovano progresistično ali konservativno držo. Nesporno ostaja samo dejstvo o papeštvu kot osrednji prvini katolištva. Vsa najbolj pereča vprašanja in zadrege Katoliške cerkve že iz časa monarhistično-absolutističnega papeštva niso več toliko vprašanja liturgije, teologije in bogaboječnosti, temveč cerkvene ureditve. Ko so mi odvzeli katedro, sem se posvetila zgodovini Cerkve, duhovnemu zatiranju v njej, inkviziciji, preganjanju Judov, diskriminaciji žensk … in se še danes zavzemam za vedno nove žrtve cerkvene uprave in njene modernizirane inkvizicije.
PM: Bi lahko Cerkev pod Benediktom XVI. začela razmišljati o odpravi celibata med duhovniki?
Oh, ne verjamem. Po tistem, ko se je Luter poročil z redovnico, jo je nehote napravil za največjo sovražnico Cerkve. Pod vplivom Filipa Nerija, ki je duhovnike učil, da so ženske ovira na poti k duhovnosti, so jih po letu 1552 odstranili iz rimskih gledališč in oper. Deset let pozneje je v Sikstinski kapeli zapel prvi kastrat. Leta 1563 so na tridentinskem koncilu prepovedali skrivne poroke vsem moškim, ki so hoteli postati duhovniki. Do takrat so bili lahko skrivaj poročeni. Toda poglejte, mar apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom ne pravi: »Ali nimamo pravice s seboj vzeti verujočo ženo kakor drugi apostoli in Gospodovi bratje?« Za celibatistični odnos do žensk je odločilnega pomena stališče sv. Avguština. Ta svetnik, tako ljub papežu Benediktu XVI., je bolj kot kdor koli pred njim in za njim dal pečat krščanskemu idealu pobožnosti. Njegovo odklonilno stališče do žensk je zato še posebej usodno. Težko si je misliti večje nasprotje, kot je med Jezusovim vedenjem in vedenjem tega svetnika. Njegov prijatelj Pozidij o njem poroča: »Nobena ženska noga ni nikdar stopila v notranjost njegove hiše, nikoli ni govoril z žensko brez navzočnosti tretjega in zunaj govorilnice. Izjeme niso bile niti njegova sestra in nečakinje ter redovnice. Po takem vedenju lahko sklepamo na duševno motnjo.
PM: V knjigi Katoliška cerkev in ženske pravite, da je bilo zaradi takšnih prepovedi v Cerkvi iz stoletja v stoletje čedalje več k homoseksualnosti nagnjenih moških.
Veliko mladih, ki se odločajo za duhovniški poklic, enači pojem biti neporočen z božjim poslanstvom. Zato mnogi izmed teh homoseksualnih duhovnikov zamenjujejo takšno poslanstvo s svojo istospolno usmerjenostjo. Vatikan je seveda monoseksualen – izjema so redovnice čistilke in postrežnice, ki smejo v kardinalske sobane samo s sesalnikom v rokah. In tudi Janez Pavel II. se je zelo trudil, da je prebivalce Vatikana naredil za nekakšne navidezne brezspolnike. Prejšnji papež zagotovo ni bil homoseksualec, a mu je propagiranje spolnega pesimizma precej ustrezalo. Ob tem je venomer poudarjal, da so bila homoseksualna nagnjena nepravilnost v Cerkvi. Nikdar ni, ko je bil govor o teh neprijetnostih, pozabil navajati pomožno svetopisemsko razlago, zgodbo o Sodomi in Gomori. Po drugi strani je zelo naravno, da če duhovniki ne morejo imeti ženske prijateljice, imajo pač moškega prijatelja. Zato je tudi naravno, da se v ta poklic vriva vedno več homoseksualcev. Ko sem svojo knjigo Nein und Amen predstavljala v Madridu, je jezuitski provincial moji izjavi o tem, da ni poklica, v katerem bi bilo toliko homoseksualcev kot med rimskimi kleriki, pritrdil. Vatikan je idealen habitat za homoseksualce. Papež Janez Pavel II. je leta 1993 spisal himno o lovu nanje. Hotel je deseksualizirati homoseksualnost. Nekoč sem sodelovala na okrogli mizi teologov, na kateri smo se pogovarjali o celibatu in homoseksualcih v Cerkvi. Med nami je sedel tudi nizozemski teolog, homoseksualec, ki je trdil, da je v tem smislu brez greha. Zato ker da homoseksualnosti ne prakticira.
PM: Pri verouku otroke pred prejemom zakramenta svetega obhajila dolgo pripravljajo na prvo spoved. Vi pa protestirate in pravite, da je treba spovednice za otroke in mladostnike prepovedati.
Šele zdaj razumem, zakaj sem leta 1967, še pridna ovčica, pred prvim obhajilom enega od mojih sinov čutila zadrego ob tem, da bi se pri sedmih letih sam spovedal duhovniku. Nisem takoj pomislila na pedofilijo, ampak zdelo se mi je nesprejemljivo, da bi odrasel moški spraševal sina o stvareh, ki jih kot otrok takrat verjetno sploh ni razumel. »Si naredil kaj sramotnega? Sam ali s kom drugim? Z žensko ali moškim?« Zelo dobro poznam navodila spovednikom tridentinskega koncila in tudi navodila Alfonza Ligvorija, da je treba take reči spraševati z »zakritimi besedami«: no, zdaj lepo povej, kolikokrat si to počel. Petkrat, desetkrat? Pri kom pa spiš, si se v postelji igral s prsti? Nepredstavljivo! Ko zdaj razmišljam za desetletja nazaj, mi je jasno, da so bili ti »neutemeljeni« pomisleki moje prvo oddaljevanje od Cerkve.
PM: Dajejo prvi tedni papeževanja Benedikta XVI. vtis, da so ga mladi sprejeli?
Verjetno je kriva moja starost, da me to vztrajanje Vatikana pri mladih spravlja v dvom. Vsa ta množična zbiranja mladine pod prejšnjim papežem in zdaj, kot kaže, tudi pod Ratzingerjem ... Že Nobelov nagrajenec genetik James Watson je z »dvojno vijačnico« potrdil, da univerzum temelji na lepem in preprostem principu para. Mladi pač gredo tja, kjer je še več mladih, zato da bi si poiskali partnerja. Prejšnji papež pa je v nasprotju s tem pripravljal srečanja mladih zato, da bi čim več mladeničev zvabil v duhovniški poklic. Ampak koliko jih je v resnici sledilo nazadnjaški morali Janeza Pavla II.? Mladi iščejo ljubezen.
PM: Mar ni ljubezen osnovno sporočilo Cerkve?
Samo na videz. V resnici Cerkev ločuje ljubezen od spolnosti. In tudi zato je v zadnjih desetletjih katoliška moralna teologija izgubila precej ugleda. S svojo izmišljeno umetno seksualno tvorbo stoji danes pred kupom črepinj. To je norost, ki se postavlja kot religiozna in se sklicuje na Boga. Upognila je že prenekatero človekovo vest. Ljudi je obremenjevala s prefinjenimi nesmisli in jih poskušala dresirati v moralne akrobate, namesto da bi jih naredila bolj človeške in človekoljube. V zvezi z moralno teologijo Karl Rrahner upravičeno ugotavlja, da je Cerkev v teoriji in praksi zagovarjala moralne maksime s slabimi argumenti, pri čemer je izhajala iz problematičnih, zgodovinsko utemeljenih prepričanj in predsodkov.
PM: Cerkev je na pragu tretjega tisočletja bolj kot kdaj prej tarča napadov zaradi hlepenja po oblasti, neuvidevnosti, s katero povezujejo avtoritarnost, vsiljevanje nauka, zbujanje strahu, spolne komplekse in zavračanje resničnega ekumenskega dialoga.
Predvsem pri ekumenizmu bo imel Ratzinger težave. Pa ne samo zaradi deklaracije Dominus Iesus, v kateri je zapisal, da je Katoliška cerkev »edina Kristusova cerkev«. S tem si je Katoliška cerkev ne samo nakopala jezo številnih protestantskih cerkva, ampak tudi nedvoumno dala vedeti, da je ta deklaracija korak nazaj glede uresničevanja ekumenskih teženj II. vatikanskega koncila. Nič manj jezni niso Judje, ki jih je prav prejšnji papež prosil za odpuščanje grehov. Prav Ratzinger pa je pred petimi leti izrazil željo Cerkve »pripeljati jude k Jezusu«, kar neverjetno spominja na stališče, katerega posledice zelo dobro poznamo iz zgodovine 20. stoletja. Sicer pa je Janez Pavel II. na vprašanje o spremembah v rimski kuriji v zvezi s pogledom na ekumenizem odgovoril, da se bo s tem moral pozabavati naslednji papež. In ta je zdaj tu. Ob veliki noči nam je priznal, da je Cerkev ladja, ki pušča na več koncih. Če je tako, je ladjedelec sam ne more zakrpati. Za to bi moral zbrati kar nekaj glav, nekateri bi radi temu rekli III. vatikanski koncil, na katerem bi postavili diagnozo in se odločili za primerno pastoralno terapijo sodobnega sveta.
PM: Bi bilo to dovolj?
Že bostonski kardinal Bernard F. Law je pred časom izjavil, da Janez Pavel II. ni izpolnil njihovih pričakovanj, da jih je, kardinale in škofe, imel za otročad. Cerkev je še bolj centraliziral in vso pozornost pritegnil nase. Podobno se bo zgodilo Ratzingerju. In Martiniju bi se prav tako, čeprav je pred leti izjavil, da bi bilo treba znova premisliti o vlogi in moči papeža. Vsekakor so kardinali izbrali najpreprostejšo rešitev. Toda ljudi naj ne zavedejo televizijski posnetki stotisočev na Trgu sv. Petra. Množice niso verodostojen kazalec verske gorečnosti. V času, ko v svetu vladajo vojskovodje Bushi, v Evropi birokrati, v državah tretjega sveta skorumpiranci, so stotisoči klečečih samo kazalec razočaranja človeštva. Zaradi takšnega scenarija lahko papež triumfira kot veliki oznanjevalec človeških pravic, kot edini, ki zagotavlja obstoj dobrega in pravičnega. Mislim, da so redki zares sledili sporočilom Janeza Pavla II. Ploskali so verskemu superzvezdniku. Cerkev mora začeti razmišljati o teologiji, ki resno upošteva človeka v njegovem konkretnem okolju in mu odgovarja na vprašanja. Tu imam predvsem v mislih Latinsko Ameriko in teologijo osvoboditve Leonarda Boffa in njegovih somišljenikov. Nad krščanstvom sem globoko razočarana. Kristjani pijejo kri, jedo človekovo meso ... Kako naj verjamem v ta hokuspokus?! Krščanstvo zelo zgrešeno razmišlja, da je bog ustvaril svet samo pred dva tisoč leti. To je tako, kot da bi kupili koncern in se njegovega upravljanja naučili čez nekaj generacij. V Cerkvi se ne sme nič spremeniti. Strinjam se. Nočemo vnovičnih verskih vojn. Zveni shizofrenično? Gotovo. Sem pacifist. In spoznala sem, da so ljudje najbolj nevarni takrat, ko se bojujejo imenu višjih ciljev, v imenu boga, fanatizma. Med vietnamsko vojno je kardinal Spelmann s sklenjenimi rokami govoril, da so ameriški vojaki v Vietnamu Kristusovi vojaki. Spomnim se tudi hrvaškega nadškofa, ki je tik pred vojno na območju nekdanje Jugoslavije pred kamero pojasnjeval, da so pripravljeni na mučeništvo. Takrat mi je postalo jasno, da se bo prelivala kri. Tudi po odgovornosti Vatikana.
PM: Ali Benedikt XVI. res uživa podporo samo tretjine vernikov v svoji domovini?
Leta 1979 sem se na Poljskem udeležila teološkega kongresa, ki je potekal v evforiji, da je papež Poljak. Vendar so si bili nekateri moji poljski kolegi teologi edini, da gre papežu Wojtyli predvsem za teokracijo in da bo skušal ob pomoči kurije »odrezati« vse drugače misleče. Nemčija pa je dežela Lutra, dežela dvoma. Poglejte samo, kaj govori molitev Vera vernikom: skoraj nič ne pove o Jezusu: ... spočet od Svetega duha, rojen od device Marije. In naprej? Križan bil, pod Poncijem Pilatom ... Do svojega tridesetega leta bi lahko sedel v kolibi in bi bilo kristjanom čisto vseeno. Zanje je pomembno samo to, da je bil križan, da bi s tem odrešil nas. Ker sem podvomila o vsem tem, sem izgubil katedro. Zato ponavljam, da je to kruta vera, ki žrtvuje ljudi.
Patricija Maličev
Uta Ranke Heinemann se je rodila leta 1927 v Essnu. Hči nekdanjega nemškega predsednika Gustava Heinemanna in protestantske teologinje Hilde Ordemann je 1953., predvsem pod vplivom svojega moža Edmunda Rankeja prestopila v katoliško vero. Docentka je postala leta 1965. Predavala je v Neussu in Duisburgu, od leta 1985 pa na univerzi v Essnu na katedri za Novo zavezo in staro cerkveno zgodovino. Leta 1987 ji je essenski škof vzel pravico do poučevanja, delo pa je potem nadaljevala na katedri za zgodovino religije na isti univerzi, neodvisni od Cerkve. Leta 1971 se je zavzela za mednarodno prepoved napalmskega orožja, leto pozneje pa se je v Severnem Vietnamu srečala s predsednikom Pham Van Dongom. Njeni knjigi Eunnuchen für das Himmelreich (1988), v slovenskem prevodu Katoliška cerkev in ženske, in Nein und Amen (1992), v slovenščini Ne in amen, sta postali svetovni uspešnici. Danes pravi, da naslov Nein und Amen ni bil neposreden odgovor na Ratzingerjevo knjigo Uvod v krščanstvo iz sedemdesetih let, v kateri je prolog naslovil z Verujem in amen. Večer skleneva z branjem Leopardijevih pesmi. Uta Ranke Heinemann še najde čas za vsakodnevni sprehod s prijateljico Ano iz Opus Dei.