Pisalo se je leto 2005. Od takrat so spolne bolezni poneumile toliko Solvenske duse, da je to spremenilo ljudi v zivali in le nekaj zivali je ostalo pri zivljenju. Vecinoma so zivali domesticirale v odsotnost zelje po cloveskosti. To je bil glavni problem in vodilo okuzbe ter kurativni plan kasnejsega zdravljenja spolno prenosljivih bolezni casa po 2005.
Zakaj si zival oz clovek zeli spremembe in po cem zival oz clovek hrepeni?
Po ljubezni? Po moci? Po lepoti? Izogib bolecini?
In kaj v kljucnem trenutku clovek oz zival za to naredi?
Ali izbira? Ali voli? Med kondomom ali brez?
Od 2005 ni vec prisotne neke resnicne cloveske volje in duse vec v tistem/tem prostoru.
Ne v tistem/tem casu.
Vse je bolno. Vse plesni. Vse se udaja.
Tako da na to, na tisto ali na tele kolobocije zdaj nimas nikakrsnega vpliva. Niti pod razno.
Zivi se kot na kamnu. S kamnom, peraslem s plesnobo. Tudi tistim, ki jim na tej plesni uspeva v dnevnem casu in prostoru, jim uspeva po domestikaciji in na racun dometiciranosti.
Clovek ni svobodno bitje?
Neumnost!
Zdaj pa nazaj pred TV ekrane!
A Solvenian sketch of appropriately dis-appropriated measures:
Mohor Hudej iz blokade globalistov:
“Slovenci imamo en hud problem. Problemu se reče: manjše zlo. Vsaj pregovorno, al pa tko, folklorno rečeno: manjše zlo. Težava spet ni v sami srži fenomena, pač pa je spet problem v odnosu do srži. Torej, manjše zlo je tisto, kar imamo na prodajni polici. Gospod – gospa, žal nimamo več jogurta, imamo pa jogurt, ki je pokvarjen pol leta in jogurt, ki se je skisal pred dvemi leti. Ampak, gospa, jaz bi ga rad jedel, jogurt. Pa saj pravim, da ga imamo, kaj komplicirate. Ponujam vam pol leta skvarjenega, ki je zagotovo boljši, kot leto dni star, skisan. Res ne vem, kaj bi še vi radi. In pristopi stranka s strani: gospa prodajalka, lepo prosim, dajte ga meni, tega, pol leta skisanega, saj vidite, da eni res ne razumejo ničesar. Oprostite, da motim, ampak kaj je z vami, a vi bi res raje jedli leto dni star smrad, na voljo imate pa pol leta starega. Imam občutek, da se boste odločili celo tako, da se jogurtu odpoveste. A se vi sploh zavedate, kaj bo, če ostanemo brez jogurta, sploh tega, pol leta starega, ali pa, bog ne daj, da smo obsojeni na leto dni star, smrdljiv jogurt? In res je, potrebno se je odločiti, za manjše zlo. Kupite pol leta skisan jogurt. Tu smo. Gledaš TV in rečejo: veseli smo, da ni vsak dan Pirkovič, hvala bogu, da imamo alternativo. In kaj je alternativa? Ne vem, recimo Bergant, ki nas je pozival, da se »odgovorno zadrotamo s strupom korporacij« transhumanističnim eliksirjem? A to? In potem, hvala bogu, da poslušamo že desetletja, ajde, rečmo – vedno jokajočega Kreslina, za katerega ne veš več, če je pristen cigan al zgolj pogodben, ne krop ne voda, sam da je, ker se z njim rešimo – recimo Murka. Pred časom se spomnim afere Kobal, kjer se je javno mnenje delilo za in proti, tisti za so rekli, da je bil TV poper vsaj zabaven. A res? Ja, ker na drugi strani je bil pa Auer. Dragi moji, kar se mene tiče, ne rabm, nbenga pol al pa en let starga jogurta ne rabm, ne glede na pakungo, vse to je šit. In zdaj: srečno pot na volišče, pazte se psov, pa kak greste čez cesto.”
Hvala se enkrat in lep pozdrav!