V tretjem razredu osnovne sole sem v travi nasel misjo luknjo, polno misk. Takoj sem jih posvojil in odnesel domov. Napravil sem jim pesceno skatljo, ki sem jo napolnil s peskom, kamencki in zemljo, da bi si skopale luknjice. In jih futral. To je bilo neizmerno veselje. Take lustne, male, vesele in polne volje do zivljenja.
Trajalo je le tri dni. Prvi dan, ko sem jih nasel in jim vse pripravil, in drugi dan, ko sem jih nesel v solo, pokazat razredu. Za izlet v solo sem moral pripravit posebno ekspedicijo, ker misk v veliki kartonski skatlji pac nisem mogel tja nest, sem pa zelel, da so z mano. Zato sem vzel manjso, prirocnejso skatljico, tisto od hrustavega mila, ki so ga v nasem malem industrijskem kraju na Ravnah na Koroskem uporabljali tovarniski delavci, da so si umivali umazano crnino s svojih delavskih rok. Kako je ze bilo ime tisti 'zajfi' se zdaj ne spomnim, ima pa svoje 'imenovanje'? Prirocna, plasticna, obla, temno modra zajfna skatljica je bila ravno dovolj velika, da sem vanjo lahko spravil svoje stiri miske, in jo s poluknjanim belim pokrovckom nalahno pokril in previdno nesel s seboj v solo.
V soli so miske vsi takoj vzljubili. Sprva je bilo malo presenecenje, nerodna skrivnost, potem pa sem jih postavil na belo okensko polico v spodnjih razredih stare sole in jih pustil tam veselo glodati majhne koscke kruha. Vsi sosolci so jih prisli gledat, in vsi otroci vseh treh razredov. In vsi so jih neizmerno obozevali. Potem sem se vesel vrnil domov, poln krasnih spominov in zadovoljstva ob novem prijateljstvu.
Doma sem miske veselo vrnil v skatljo, ki sem jo imel shranjeno v kleti. Zelo sem bil ponosen na moje miske. Malo sem jih se nafutral, za vsak slucaj, potem pa sem vedel, da se moram vrniti gor, v hiso, kjer me je po soli najbrz cakalo kosilo. Misjo skatljo sem previdno zaprl in jo pristavil k ostalim skatljam v kleti, da ne bi zbujale pozornosti, in da bi bile na varnem dokler se ne vrnem.
Potem pa jih je nemalo zatem moj takrat krvolocni sadisticni ded odkril. To je bilo malo po drugi uri, potem, ko je v tovarni odpel alarm za konec delovnega dne in ko so se delavci vrnili domov. Kot iz taborisca.
Ko sem ravno kosil me je naenkrat poklical grozni krik po mojem imenu, ko sem moral v trenutku spustiti zlico, da je padla v juho in se spustiti po tistih 23 stopnicah do pritlicja. Tam me je cakal in cist popenil. Peljal me je dol, v klet, kazal na skatljo in grozil kako jih bo vsako posebej spravil v surovo misjo past in jih vsako posebej z zebljem in kladivom skozi tisto past umoril tako, da bodo zelo trpele.
Prekleti mozakar je imel za seboj polovico druzine pomrle v mucnih taboriscih zacetka in konca druge svetovne vojne. Navzven uglajen, nikdar komunist, a z njim ni bilo heca v sadizmu. (V isti hisi, med dedom in ocetom nikdar nisem imel nobene prave izbire. Oba sta bila prizadeta idiota, prizadeta predvsem kjer bi ne bilo potrebno in prizadevna med seboj, da otezujeta zivljenje otrokom.)
Tako preplasen sem potem zelo trpel in razmisljal, kaj naj naredim. Zunaj je dezevalo. Misk nisem zelel izgubiti. Ker je bil to sele zacetek 'prijateljstva' z velikim upanjem, in plani, kaj vse bomo se skupaj storili, mi je bila misel na izgubo grozna. Ampak, nisem mogel kaj, ker nisem imel izbire, in nisem zelel, da bi miske trpele.
Odlocil sem se da odnesem misjo skatljo z vsem skupaj ven, cez cesto, in jih tam postavim na javno mesto. Zunaj je neprekinjeno dezevalo. V skatljo sem napravil stiri luknje, eno na nivoju povrsja v notranjosti skatlje, drugo pod nivojem povrsja v notranjosti, in se dve na stranskih robovih. Predpostavil sem, da bodo potem miske same nasle pot ven iz zagate.
Javni prostor je bil cez cesto, na razdalji, ki mi je omogocala pogled nad dogajanjem. Hkrati je javno mesto onemogocalo kakrsnokoli izzivljanje nad miskami. Ta stari jih tam ni mogel maltretirati, in skatlja je bila na varnem, iz kleti in ven iz hise.
Ta nori deda je potem cisto ponorel, da kam sem spravil skatljo z miskami, in kje da jo najde, in je krical in me maltretiral z ubesedovanjem. Jaz sem mu zagotovil samo eno, da sem skatljo odnesel, da misk ni vec tam in da jih nikdar ne bo nasel. Obenem pa sem naskrivaj kukal ven, skozi okno, in opazoval misjo skatljo ki sem jo postavil na rob parkirisca cez cesto in upal, da bom videl vsako posebej lezti ven, in odhajati.
Tam sem stal se ves popoldne in sem videl veliko ljudi in avtomobilov, ampak misk nisem videl odhajati. In kartonska skatlja je bila vse bolj mokra od neprestanega dezja, in to je najbrz miskam omogocilo lazji izhod. Okrog misje skatlje so me maltretirali se ves dan, da kam sem jih dal in kje so, in mi grozili z vsem zivim, da bi jim povedal. Ampak nisem jim povedal. Kasneje sem pa moral v sobo, da razmislim kaj sem storil narobe, in potem v posteljo, spat.
Zjutraj sem vstal zelo zgodaj in takoj sel do okna, da vidim, ce je skatlja se tam. Ni vec dezevalo. Skatlja je bila se vedno na robu parkirisca cez cesto. Ampak, kako so miske? Nisem imel miru in sem se zato naskrivaj, in na hitro, odpravil ven z izmisljenim razlogom, in sem skocil cez cezto, in na parkirisce, da pogledam v skatljo. Odprl sem skatljo. Vse, pesek, zemlja, travice in kamencki so bili se vedno tam, v skatlji, misk in kruha pa ni bilo vec. Oddahnil sem si. Miske so sle. Miske so zive! Skatljo sem pobral in odnesel v kos. Vse skupaj je trajalo mogoce 10 minut in potem sem se nemudoma vrnil nazaj v hiso.
Po zajtrku sem se odpravil v solo. Poln spominov na zadnja dva dni sem ob poti v solo razmisljal, kaj vse bi se dozivel z mojimi miskami, ce bi lahko ostale z mano, in kam vse so miske odsle, in kako, zadnjko noc iz skatlje. Ko sem prisel v solo, so me vsi sprasevali, ce imam miske s seboj? Eden je prinesel kruh, drugi jim je zelel dati sunko, tretji jih je hotel le videti. Sam sem bil pa zelo razocaran, da jim ne morem pomagat in niti nisem vedel, kako naj jim razlozim, da misk vec ni.
Ker so me otroci potem nadlegovali, kje so miske, kdaj jih bom prinesel, in kaksne velike plane, da imajo oni, da bi jim naredili terarij in kaj vem kaj se vse, sem se potem instinktivno odlocil, da jim povem zgodbo. Javno, v razredu, sem jim povedal, da ko sem se vrnil domov sem vsako izmed misk postavil v izjemno kruto mislo past in vsako izmed njih potem z velikim zebljem in kladivom umoril tako, da je povzrocilo veliko trpljenje in da je veliko krvi preteklo. Zgodbo sem opisal v tako zelo krute detajle, da so vsi utihnili. In se obrnili proc. In na mali stari soli, ki ni pokrivala vec kot prve tri razrede, vsakega s tremi oddelki, so me kot v peklenskem valu zasovrazili prav vsi otroci. In nihce ni zelel govoriti z mano. In so se me na veliko izogibali. In se vedno se spomnim tistega momenta prav natanko, ko so se se tretjerazredniki pridruzili vsem otrokom na tistem visokem kamnitem stopniscu v notranjosti stare sole in so me na glas oklicali: "Morilec misk!"
Saj potem, v tem trenutku, od ponizanja in sramu nisem vec vedel ali naj se pogreznem v tla ali naj se obrnem, in letim proc, ampak sem ponizanje prenesel. Tiho. In vztrajno. Z vsakim dnem. In z vsakim dnem sem se potem se vedno vracal, kadar sem mogel, nazaj do travnika in do tiste luknje gledat, ali so tam miske ali ne. Nikdar vec jih nisem nasel. A od takrat ostajajo z mano. Miske. Na milijone njih.
#mojemiske #malceneje