ko so enkrat ljudje prazni, in se v njih naselijo razni demoni zamer, pohlepa in sprenevedanj, se njihova notranja tancica razkroji in razpade. postanejo votli. vendar s tem se ni konec zivljenja.
to je podobno tistemu, ko govorijo, da je zemlja ploscata - tako je s tem, ko na zunaj ti ljudje se vedno delujejo clovesko, kot clovek, v resnici pa niso.
in v tem niti ne bi bilo velike tezave, ce ne bi demoni, ki so naselili suho in prazno notranjost teh votlih bitij, bili od posebne inteligence, ki je naselila poprejsnje sposobnosti kot mehanizne upravljanja, in zasedla glavno mesto edinega popka resnicnosti, ki je tem t.i. ljudem se ostal, namrec njih ego, oz osebnostna struktura, ki je dejansko intimno vezana na pereco rano njih spominov, in v spominih po sivih blaznih namenov, neuresnicenosti in razocaranj.
in clovek, ki vidi, kako temu je, in kako se ta blaznost razvija, in kako je nalezljiva, zda spocetka podvomiti v resnicnost predvsem iz preproste vere v naravo dobrega in preproste ljubezni do drugega. ampak odkrito povedano, in ceprav se glasi kot neke vrste zaljubljenost, je pa resnicen clovek na tej tocki primoran presekati popkovino, ki ga veze, ker prav popkovina, ki ga veze, in ki je esencialna v obstoj, zna nastati kot neposredna nevarnost, kadar je opravka z demoni, ker ga lahkozaradi lastnosti in pomembnosti popkovine cloveku, v tem primeru, demoni z njo zadusijo ali umorijo. sele prepoznanje, da ni popkovina, ki daje cloveku zivljenje, ampak da je to zivljenje samo, omogoci potem cloveku pogum, da popkovino preseka. in v tem trenutku, ceprav se cuti kot neskoncno bolec, in kot trenutna smrt, in clovek za kratek moment dejansko umre, pa se cloveku posveti in dejansko posveti z blagoslovom resnicnega zivljenja.
ker samo enkrat, ko je clovek resnicno ziv, in ko je popkovina presekana, in ko prejme blagor zivljenja, takrat je clovek sposoben, da gre nad demone pokvarjenega podzemlja. ker potem njegove roke vihti moc neposrednega zivljenja, in njegov um, in srce, in vsi obcutki, in sam notranji namen so posveceni s tako intenzivno mocjo, da bi ga clovek, ki zmore, lahko primerjal s soncem, in niti s soncem, ker tudi ono se pred njim spostljivo umakne.
10 + 10 + 20 + 21 Apo Pantos Kakodaimonos!