Sporocilo o samoti in samotnosti mi se vedno ni razumljivo. A je nekaj na tem. In ceprav sem preprican, da nisem pokvarjen, ne vem, kaksen bi bil, ce nepokvarjen. Mogoce mi niti ni jasno. To je skrajno osebno. Prevec osebno. In kakor se kaze, ta del, je kot sonce, ampak v resnici pa tava globoko v temi. In tema se vlece. Vlece se. Med kamenim trikotnikom. In ravnimi crtami.
Nimam pojma vec kako se to kaze na vagi trga z dobrinami. Barantanje pa mi je poglavitno kadar se pogajas za ceno. Ne cena.
In kaj izgubis in kaj pridobis je na vagi trga z dobrinami neznano in nima neke dejanske mere. Ceprav v odnosu do stvari, in potreb, je mera znana, a relativna. Dogovorna. Zato barantanje. Ker je didakticno.
Zna se pa pojaviti tudi slucaj, ko nepricakovano vdre kakor sila zakona, ki neupostevaje mero zarubi tako dajalca, ali pro-dajalca, pravtako kot dolznika, ali pre-jemnika, ob vsako moznost. In tako ta sila odvzame vso kolekcijo moznosti v enem zamahu in v istem zamahu. Cenzurira.
Prodali so me pa, osebno, ze tolikokrat in na vse mogoce nacine, in barantali zanje, da se v enih skrajnih epizodah pocutim kot tista kurba na trgu, ki nima vec kaj izgubiti, in ne pricakuje niti kamenjanja vec, zato ker si kamenjanja ne zasluzijo. In jih je sram. In kurbe ni. Ker je kurba. In ker se imajo oni za kaj sramovati. Ce sploih.
Ampak je zgodba dolga. In se vlece. Med kamenim trikotnikom. Nic izgubiti. Nic dobiti. Ker kar je bilo dano, ni bilo dano ampak vzeto. In kar je bilo prejeto, ni bilo dano, ampak odvzeto. Sporocilo o samoti in samotnosti. In me je sram, tako zelo redko, ampak resnicno.
Jaz sem vedno mislil da clovek lahko kaj izgubi ali pridobi, glede na to kako vrze zreb, on ali drugi. Ampak vsega kar si resnicno storil ne mores izgubiti, in vsega kar nisi resnicno storil, ne mores pridobiti. Vse to ostaja, ne samo tvoje, tudi vseh pred teboj in vseh okoli tebe, v celem zivljenju.
Od vseh si dobil in vsem si dal, in to ni nujno pozitiven dogodek v obicajnem smislu. Lahko te je osiromasilo. Lahko si izgubil.
Tega ne razumem takoj zdaj. Na misel mi pride sapiente conspirare. A se pa pocutim kot malo suha vrba, ki se je zrasla okoli kamenja. Okoli kamnitega trikotnika. Nncih boli. In boli, ker ji je treba porezat nekatere veje in korenine. Ampak je dobro. Dobro je. Dobro je ker brez bolecine bi ne bilo rezanja. Ker bolecina je bila tam ze prej. In se je zrasla okoli kamenja. In je postala malo suha. Poravnati rast je vsekakor dialoska izkusnja.
Dragocenost situacij je dejansko samo v njihovem dialoskem potencialu, ker kaj drugega lahko ponudijo, katerekoli, mi ti lahko poves kaj drugacnega, in ce lahko, bom iskreno vesel.