Ko se ljubezen rojeva, je drugacna kot takrat, ko ze tece ali ko zacenja umirati. Ko je vec ne ohranjamo, ampak smo v njej in jo zacenjamo braniti, je konec gotovosti in navdusenja. Skozi obrambne atome nezadrzno pronica vlaga starih bojazni, da nismo kos iluziji, ki smo jo ustvarili v oceh drugega, da smo zrtve krute, narazlozene samoprevare.
Kaj je ljubezen, ko neha biti brezmejna in se zacenja zavedati njene krhkosti. Ce ji nismo kos, hitro podlezemo zelji, da bi se umaknili in postavili iluzijo drugje. In potem ljubezen umre ne zato, ker ne bi mogla ziveti, ampak zato ker ne moremo, si ne upamo ziveti z njo.
Najti ljubezen in jo ohraniti - sta to dva razlicna procesa?
Ali ni v kali ljubezni ze klica njenega konca, ki je dolocen z obliko zacetka?
Je ljubezen res samo ena, podvrzena istim zakonom, istim nevarnostim?
~ ena ~