Nje črne oči

Ja, me je potegnilo notri notri in sem tam srečal tega čistega svetlobnega otroka, ki mi je hotel dati svetlobno kroglo. S popolnim zaupanjem, ljubeznijo in radostjo.

In nisem mogel sprejeti te svetlobne krogle, ker se videl da ne ve kdo sem jaz in da misli da sem jaz nekdo drug. In da bi bilo vzeti to kroglo neskončna odgovornost, ki jo lahko sprejme samo tisti, ki mu je ta svetlobna krogla namenjena.

in sem čutil da mi ta svetlobna krogla tega otroka ni namenjena, da to ni tista svetlobna krogla, ki jo jaz lahko prejmem.

In sem jo moral odkloniti, in otrok je bil zelo zgrožen in razočaran, in mene je porinilo ven, in sem čutil samo bolečino in žalost. In nisem bil več v svetu svetlobnega otroka, in se je potem dogajalo kar se je pač dogajalo.

Je pa svetlobni otrok ohranil svojo svetlobno kroglo in jo bo lahko dal tistemu, ki mu je namenjena. In to je pa zelo dobra stvar v tej zgodbi.

In ta stara baba, slepa, je se vedno v vasi, 'stvor' kričavi: "Calma! Calma!"

Nje črne oči zrejo v golo, razžarjeno praznino. Ziher. Na nje črnem, kamnitem obrazu seva božanska razposajenost, kakor od magmatičnega kamna, ki kriče stvori vrh ubesedi: "Calma! Calma!"